Psihoterapija zame predstavlja posameznikovo potovanje v pristen stik s samim seboj, kar omogoča »zdravljenje« in osebnostno rast.
Slednje vedno poteka v varnem in zaupnem odnosu s terapevtom, čigar vloga je čuječe in sočutno spremljanje ter ustrezno vodenje klienta.
Beseda »psihoterapija« izhaja iz grščine in pomeni »zdravljenje duše«, dandanes pa pogosteje govorimo o »zdravljenju preko pogovora«. Slednje lahko predstavlja marsikaj, v splošnem pa se pri tem nanašamo na višanje kvalitete posameznikovega vsakodnevnega življenja.
Psihološko svetovanje se od psihoterapije razlikuje po tem, da se bolj usmerja v aktualno problematiko in izzive, s katerimi se posameznik v določenem obdobju sooča. Posledično je psihološko svetovanje krajši časovni ter manj poglobljen proces od psihoterapije.
Beseda »svetovanje« je malce ponesrečena, saj pri psihološkem svetovanju ne gre za dajanje konkretnih nasvetov klientu, temveč je naloga psihologa, da klienta preko pogovora vodi k iskanju lastnih rešitev in ga preko odkrivanja njegovih »virov« opolnomoči za lažje soočanje z njegovimi življenjskimi izzivi.
“Your vision will become clear only when you can look into your own heart.
Who looks outside, dreams; who looks inside, awakes.”
- Carl Jung
Bonding psihotrapija (BPT) je ena od svetovno priznanih psihoterapevtskih modalitet. Spada med globinske pristope in jo uvrščamo med skupinske psihoterapije. Preko bonding pristopa naslavljamo predvsem posameznikovo odnosno problematiko, ki izvira iz nezadovoljenih biopsihosocialnih potreb.
BPT vključuje več različnih tehnik, v splošnem pa temelji na delu s čustvi, delu s telesom in delu s temeljnimi kognitivnimi prepričanji o nas samih. Končni cilj v bonding psihoterapiji je pristno (čuteče) uživanje življenja.
Integrativna psihoterapija (IP) je relacijski psihoterapevtski pristop, kjer je glavnega pomena terapevtski odnos med klientom in psihoterapevtom in individualiziran celostni pristop v procesu terapije.
IP povezuje več različnih pristopov: spoznanja psihoanalitične psihoterapije, gestalt terapije, transakcijske analize, na klienta usmerjene terapije in drugih. Pri delu s klienti tako uporabljamo različne psihoterapevtske tehnike, s katerimi se usmerjamo na vse temeljne dimenzije človeka: telesna, čustvena, kognitivna, fiziološka, medosebna, duhovna. Poleg naštetega, se v IP vključuje tudi delo s kreativnimi tehnikami ter tehnikami usmerjenimi na čuječnost in sočutje.
Končni cilj integrativne psihoterapije je integracija osebnosti, ki posamezniku omogoča življenje v polnem kontaktu s samim seboj in s svojim okoljem.
Prostor namenjen osebnostni rasti, spoznavanju in sprejemanju sebe.
Pri svojem delu vključujem svojo psihološko in psihoterapevtsko znanje, kot tudi drugo vedenje in izkušnje, ki sem jih do sedaj pridobila. Pomembno mi je, da za klienta_klientko ustvarim varen in zaupen prostor, kjer bo zanj_zanjo dovolj prostora za potovanje v stik z notranjim doživljanjem, izražanje in osvajanje želenih sprememb.
Močno verjamem v odgovornost in zmožnost posameznika pri spreminjanju svojega življenja, svojo vlogo pa prepoznavam predvsem v vlogi sopotnika in vodnika, ki vas pri tem sočutno in strokovno usmerja.
Pri svojem delu sem zavezana k etičnemu kodeksu Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) , Slovenskega društva za integrativno psihoterapijo in transakcijsko analizo (SINTA).
Na katerih področjih vas lahko podprem:
Stres in preobremenjenost
Anksioznost
Izgorelost
Nespečnost
Težave v medosebnih odnosih
Partnerski razhod
Iskanje smisla
Osebna rast
Boljše razumevanje svojih občutij in doživljanj
Obdobja čustvene preobremenjenosti
Izboljšanje samopodobe
Višanje kvalitete življenja in osebnega zadovoljstva,…
Pogosta vprašanja
- Kaj je razlika med psihiatrom in psihoterapevtom?
Psihiater je zdravnik specialist, ki obravnava kompleksnejše duševne bolezni in osebnostne motnje. Ima znanja in dovoljenje za predpisovanje zdravil ter v večini deluje v zdravstvenih ustanovah. Psihoterapevt je oseba, ki ima ustrezno predhodno izobrazbo (psihologi, klinični psihologi, psihiatri, socialni delavci, pedagogi in podobno) ter je naknadno opravila dodatno izobraževanje iz ene izmed priznanih psihoterapevtskih modalitet. Psihoterapevt ne predpisuje zdravil, ampak s pomočjo terapevtskih tehnik, klientu pomaga pri osvajanju želenih sprememb na področju mišljenja, čustvovanja in vedenja.
- Kdaj je čas, da se odločim za psihoterapijo?
Ni enoznačnega odgovora, vendar je priporočljivo, da se v psihoterapijo vključimo, ko imamo občutek, da nas nekaj v življenju »ovira« ter predno se naše težave ali simptomatika preveč poslabša. Pogosti razlogi, da se oseba odloči za psihoterapijo so: težave v razpoloženju, čustvena problematika, težave v medosebnih odnosih, obdobja življenjskih izzivov, težave s samopodobo in samospoštovanjem, osebna rast, izboljšanje vsakodnevnega življenja in podobno.
- V katerih primerih psihoterapija ni primerna, oziroma učinkovita?
Psihoterapija ni ustrezna izbira pomoči v primeru akutnih zdravstvenih stanj (npr. psihoze, aktivne odvisnosti,…) ali resnejših duševnih bolezni in/ali osebnostnih potez, ki zahtevajo psihiatrično obravnavo. Prav tako psihoterapija ne more biti učinkovita, če oseba ni motivirana ali pripravljena sodelovati v terapevtskem procesu.
- Kako naj vem, kateri psihoterapevtski pristop je zame najbolj primeren?
Psihoterapevtski pristop izberemo glede na naše želje in potrebe. Smiselno je, da pridobimo informacije o različnih pristopih ter izberemo pristop, ki je čimbolj skladen z našimi pričakovanji. Pri tem nam je lahko v pomoč posvet s strokovnjaki iz področja duševnega zdravja, kar nam lahko pomaga pri pridobivanju osnovnih informacijah in ustrezni usmeritvi.
- Ali moram psihoterapijo res obiskovati več let? Lahko s terapijo kadarkoli prekinem?
Ne. Dolžina psihoterapevtskega procesa je popolnoma individualno pogojena glede na terapevtski pristop, klientove cilje, želje in potrebe. Klient ima pravico, da s psihoterapevtskim procesom kadarkoli prekine, če to želi, vendar je potrebno, da o tem pravočasno obvesti tudi svojega terapevta.
- Se mi lahko počutje tekom psihoterapije poslabša?
Da, tekom psihoterapije se lahko zgodi, da se nam počutje prehodno poslabša, predno pride do izboljšanja. To je normalni del procesa, saj se v psihoterapiji soočamo tudi z manj prijetnimi občutki. Lahko se pričnemo zavedati »potlačenih« vsebin, ko pričnemo opuščati svoje »obrambe«, kar lahko obudi neprijetna občutja, kot so na primer tesnoba, žalost, jeza in podobno. Pri tem je pomembno, da se v terapevtskem odnosu počutimo dovolj zaupno in varno, saj bomo na ta način s terapevtom lažje odprto spregovorili o naših občutkih in jih uspešno predelali.